Sem res srečna? Si ti?

Tokrat bom napisala objavo, ki ne bo v vezi z ličenjem. Zakaj? Ker si želim, da se tako kot jaz, zamislite tudi vi in svojo srečo začnete iskati v pravih stvareh.

V življenju sem se že nemalokrat ujela v zanko, da 'biti srečen' pomeni točno to, kar nam vsakodnevno predstavljajo fotografije ljubkih parov, ki se smehljajo drug drugemu, popolna zagorela polt ženske iz naslovnice, ki ima na sebi tono retuše in da o popolnih, s photoshopom obdelanih postavah, ne izgubljam besed. Sama sem vrsto let nasedala tem 'idealom', ki so mi znova in znova povzročali zgolj le občutek manjvrednosti in mi dajali kup razlogov, da ostanem nesamozavestna punca, ki na sebi opazi le napake in pomanjkljivosti.


Kaj nam pomeni in zakaj si želimo ustrezati temu, kar mi poimenujemo ideal pa mogoče to v resnici sploh ni? Bomo tako všeč ljudem okoli sebe? Si bomo tako rečeno izborili tisto željeno mesto v družbi? Bomo potem boljši, lepši, privlačnejši? Pa všečki na družabnih omrežjih? Jih bo potem več?

Ali je to res sreča ali s tem le hranimo naš nenasitni ego, da se počutimo pomembno, ko nam nekdo v poplavi takšnih in drugačnih objav nameni en svoj klik med drsenjem po obvestilih na Facebooku?

Ljudje enostavno potrebujemo nekakšno potrdilo iz okolice. Da smo nekomu všeč, da dobimo občutek, da je nekomu mar za nas, kar pa je le iluzija in še z daleč ne resnica. Počasi izgubljamo stik z realnostjo!

Družbena omrežja naj bi bila namenjena temu, da bi ljudi med seboj povezala, zgradila nova poznanstva in ponujala možnost povezave s prijatelji, ki živijo na drugem koncu sveta. Mi pa smo to začeli izrabljati do te mere, da sosedu napišemo sporočilo, namesto da bi ga povabili k sebi na 'čvek' ter razvili prijeten večer ob čaju ali kavi.

Žalostno je tudi to, da smo ljudje nagnjeni k temu, da se svetu predstavimo v svoji najboljši luči, zato vedno objavljamo le svoje najboljše fotografije. In kaj se zgodi, ko to počnejo vsi? Nastane poplava nekih pretvarjanj in misli, da ima vsak popoln 'lajf'… vidimo objave parov, ki izgledajo srečni skupaj in prekipevajo od ljubezni, mi pa smo se ravnokar 'sprčkali' zaradi brezvezne stvari in smo takoj v dilemi, če smo sploh srečni s sedanjim/-jo partnerjem/-ko.

Med brskanjem po omrežjih vidimo kaj vse si prijatelji že lastijo, kaj počnejo in kako se imajo, to pa v nas povzroči neko hrepenenje in zavist, da ima nekdo nekaj, česar mi nimamo, pozabimo pa, da imamo marsikaj za kar bi nekdo dal vse, da bi lahko imel.

In, ko razrešimo prvi problem – da so socialna in družbena omrežja le iluzija sreče, ko naša objava doseže željeno število všečkov, nam tu ostane še drugi del iskanja sreče – nikoli dovolj.

Ljudje smo mnenja, da postanemo iskreno srečni šele, ko izpolnimo svoje cilje. Bomo torej srečni, ko spoznamo pravo osebo? Bomo srečni, ko končamo šolo, naredimo vse izpite, ko dobimo željeno delovno mesto? Bomo srečni po nakupu novega avta in odplačanem stanovanjskem kreditu? Ja! Ja in še enkrat ja! Ampak kaj, ko smo ljudje zadovoljni šele, ko imamo vse kar si želimo in nam 'banalne' malenkosti ne zadostujejo, da bi bili popolnoma srečni. Nikoli nam ni dovolj. Vedno samo rabimo, rabimo in rabimo, le redko pa smo hvaležni za to, kar že imamo.

Če bomo tako nadaljevali, bomo celo življenje iskali le srečo, našli pa je ne bomo nikoli.

Nehajmo jo iskati na tak način. Odložimo telefone, ker ko bomo enkrat spet pogledali gor, naših staršev ne bo več tam. Naj nam stvari ne bodo samoumevne, ker niso. Začnimo našo srečo z malenkostmi in (p)ostanimo skromni.

Hvala za branje in čas.

Prelep začetek 2018 ti želim!

BoLea

Suha koža čez zimo? Nič Več!
BOLEA – The Art of Makeup (Interview)

Preberi Še